Kar danes uporabljamo v vsakdanu, je bilo nekoč del znanosti

Dr. József Györkös, profesor računalništva in informatike na Univerzi v Mariboru ter nekdanji državni sekretar iz vrst stranke Zares v Pahorjevi vladi, je lani novembra vodenje Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) prevzel v težkih časih.

Republiški proračun za znanstveno raziskovanje je na zgodovinsko nizki točki. Od leta 2009 so se sredstva skrčila za 23 odstotkov – s 182 na 139 milijonov evrov na leto. V zadnjih dveh letih je na agencijo letelo tudi veliko očitkov, da je njeno razdeljevanje denarja med znanstvenike netransparentno in da je sistem točkovanja pri ocenjevanju znanstvenih dosežkov, ki je nastal pod prejšnjim vodstvom, nalašč tako zapleten, da omogoča zlorabe. Sredstva naj bi bila namenjena predvsem »privilegirancem«, s čimer pa naj bi se slovenski znanosti kot celoti povzročala dolgoročna škoda. Dejstvo je, da se trenja med agencijo in znanstveniki začnejo, ko denarja zmanjkuje, priznava Györkös, ki je napovedal, da bo Pravilnik o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti kmalu spremenjen.

Vsakdo, ki v kriznih časih razdeljuje skromno odmerjen javni denar, se srečuje z nezadovoljnimi prejemniki. Je razdeljevati vedno manj denarja med znanstvenike lažje, ker so visoko izobraženi, načeloma dobro razumejo, kaj se z denarjem dogaja, in znajo tudi natančno izračunati, koliko jim pripada? Ali je ravno pri njih ta naloga še težja?

Ko gre za denar, se vsakdo potrudi dokazati svoj prav, ne glede na to, ali je znanstvenik ali ne. Tako je tudi prav. Znanstveniki, ki pri naši agenciji kandidirajo za sredstva, res zelo dobro poznajo sistem razdeljevanja denarja, poznajo zgodovino, spremembe in različne načine financiranja, ki so bili uveljavljeni v različnih obdobjih. Ta pritisk je dober tedaj, ko se načrtuje proračun. Znanstveniki znajo argumentirati, za kaj denar potrebujejo.

Količina sredstev za znanstveno dejavnost od leta 2011 strmo pada, pred tem pa je bila situacija razmeroma dobra. Torej lahko naredimo primerjavo – natančno se pokaže, kaj znanstveniki potrebujejo. Jasno povedo, da potrebujejo ustvarjalni mir in dovolj denarja.

Je bilo torej v preteklem obdobju, ko je bilo denarja dovolj, tudi trenj med znanstveniki in ARRS manj, četudi je bil sistem razdeljevanja denarja enak?

Sistem ni bil povsem enak, ves čas se spreminja. Spreminjajo se kriteriji ocenjevanja znanstvenih dosežkov in prilagaja se način razdelitve denarja. Res pa je, da se trenja začnejo, ko denarja zmanjkuje. Agencija je redno financirala raziskovalne programe, torej je zagotavljala predvidljiv, dolgoročen vir denarja. Financiranje projektov, ki so bolj dinamični in tekmovalni, pa se je v posameznem razpisu zmanjšalo z 20 na 12 milijonov. Poleg tega enega od projektnih razpisov leta 2012, ko so se sredstva močno zmanjšala, sploh ni bilo.

Kakšno škodo je povzročilo 40-odstotno krčenje projektnega denarja na razpisu in 23-odstotno krčenje vseh sredstev agencije – s 182 na 139 milijonov evrov na leto? Je dovolj denarja le še za plače raziskovalcev, zmanjkuje pa ga za izvajanje novih raziskav?

Največkrat zmanjka denarja za novo raziskovalno opremo, posredno pa tudi za plače. Ogrožena je zmožnost kakovostnega raziskovanja.

Govorite predvsem o naravoslovju, ki ima več materialnih stroškov, ali tudi o družboslovju?

Vsi so enako izpostavljeni. Na zahtevo znanstvenega sveta ARRS smo izdelali pregled financiranja po znanstvenih vedah (naravoslovno-matematične, tehniške, medicinske, biotehniške, družbene in humanistične vede, op. p.) in ugotovili, da so bile vse prikrajšane v enakem obsegu.

Tudi sami ste delovali kot raziskovalec na univerzi. Kaj vas je pri delu ARRS najbolj motilo?

Ko sem se prijavljal za mesto direktorja agencije, sem v viziji zapisal, da problem nastane, ko je sistem ocenjevanja oziroma točkovanja znanstvenih dosežkov preveč raznolik, ko zahteva preveč računskih operacij in ko je razdeljevanje denarja odvisno od tega, kam se določena revija, v kateri znanstveniki objavljajo svoje članke, uvršča na raznih lestvicah kakovosti revij. Kritike in spori z agencijo se velikokrat vrtijo okrog tega.

Res je, da se ocenjevalne točke v glavnem upoštevajo le kot vstopni prag oziroma pogoj pri kandidiranju za sredstva. A vendar imajo točke dolgoročnejši vpliv tudi na vrednotenje znanstvenih programov ter na dodeljevanje mest za usposabljanje mladih raziskovalcev programskim skupinam. Pogledi na naš sistem so sicer raznoliki. Znanstveniki so se nanj sčasoma tudi prilagodili, kar pa ni zgolj pozitivno dejstvo.

Nekaterim sedanji sistem ustreza?

Ustreza tistim, ki so se mu prilagodili. Največ problemov opažamo pri ocenjevalnem kriteriju sodelovanja med znanostjo in gospodarstvom. Vrednotenje, v kolikšni meri je določena raziskava ekonomsko relevantna, nameravamo spremeniti. Težavo vidimo tudi v tem, da se različne vrste točk – denimo točke za kakovost znanstvenega dosežka, točke za citiranost objave in točke za sodelovanje z gospodarstvom – kar seštevajo, četudi gre včasih za kriterije, ki niso združljivi.

Ali pristajate na interpretacijo, da so se nekateri posamezniki z izkoriščanjem sistema tudi neetično okoristili? Imajo določene osebe – pod krinko uglednih znanstvenikov – privilegiran dostop do sredstev, podobno, kot si je dostop do sredstev uredila ministrica Stanka Setnikar Cankar, ko je bila profesorica na fakulteti?

Mislim, da na področju znanosti do tovrstnega dodatnega nagrajevanja ne more priti, vsaj ne iz proračunskih sredstev. Dodatna sredstva je mogoče dobivati iz industrije. Pri tem pa je ključna zavest, da če komu uspe pridobiti dodatna sredstva, jih pridobiva za institucijo in ne zase. Krepiti je treba raziskovalne institucije in sredstva denimo nameniti za zaposlovanje novih sodelavcev.

Veliko govorimo, da mladi znanstveniki ne dobijo zaposlitve in zato odhajajo v tujino. Zaznavate to tudi na agenciji?

Da, mladi res odhajajo in to je velik problem. Predlagali bomo dva nova kratkoročna finančna inštrumenta za krepitev zaposlitve mladih. Uvedli bomo zaposlitev za eno leto, pri čemer šest mesecev plača agencija, šest mesecev pa delodajalec. Poleg tega želimo izpeljati tudi razpis za zaposlitev raziskovalcev iz tujine. Upam, da nam bo uspelo. Slovenija se mora prevetriti.

Se v agenciji pogovarjate, kaj želi Slovenija doseči na področju znanosti?

To nas zelo zanima, a od politike napotkov ne dobimo. Imamo RISS (Raziskovalno in inovacijsko strategijo Slovenije do leta 2020), ki določa strateško-organizacijske usmeritve, jasne nacionalne strategije, kaj naj bi se raziskovalo, pa ni. Poskušamo vzdrževati relativno enakopraven odnos med znanstvenimi vedami in področji. Trenutno smo na meji finančne vzdržnosti za zagotavljanje te enakopravnosti, nimamo pa denarja, ki bi prinašal razvoj. Ne moremo se odločiti, da bomo odslej več vlagali na primer v biotehnologijo, okoljsko znanost ali »internetne stvari«. Na agenciji bi bili veseli tovrstnih usmeritev in seveda dodatnih sredstev. To ne pomeni, da bi bilo treba podpreti le določena znanstvena področja, druga pa opustiti. Kondicijo – če se izrazim v športnem jeziku – je treba vzdrževati na vseh področjih. Odločitve o strateških usmeritvah, torej razvojnih raziskavah, pa morajo biti oprte na dodatna sredstva.

Bili ste tudi v politiki. Kako je znanost videti z druge strani?

Politik se mora boriti za sredstva. Za delež v vsakoletnem proračunu mora imeti čim boljše argumente. Politik mora imeti tudi vizijo in zlasti mora znati zelo jasno povedati, kaj se bo zgodilo, če v znanost ne bomo vlagali. Treba je pogledati resnici v oči in jasno povedati: če država ne bo investirala v znanost, bomo stopili deset let nazaj, pobirali pa se bomo trideset let.

Je res, da so sedanji relativno dobri rezultati slovenske znanosti v mednarodnem merilu posledica dobrega raziskovalnega dela pred nekaj leti, ko je bilo denarja za znanost še dovolj? Čez nekaj let, ko bodo objavljeni znanstveni članki o raziskavah, ki potekajo sedaj, pa naj bi se poznala sedanja kriza?

Res je, skrbi me, kakšne podatke o položaju slovenske znanosti bomo imeli pred seboj čez tri ali štiri leta. Zato moramo ukrepati takoj. Sicer pa je tudi predsednik vlade Miro Cerar na podelitvi Zoisovih nagrad za znanstvene dosežke sam povabil znanstvenike, naj sodelujejo pri oblikovanju politik. To je odlično! Potrebujemo ciljne raziskovalne projekte, ki bodo služili kot podpora pri sprejemanju zakonov in strategij.

Ima znanost ustrezen položaj v družbi? Zakaj so vsakoletne Prešernove nagrade nacionalni praznik, Zoisove nagrade pa ne?

Zanimivo vprašanje. Morda zato, ker nas kultura naslavlja neposredno, znanost pa – morda že zaradi sistema izobraževanja – sprejemamo sicer s spoštovanjem, a hkrati pogosto opažamo, da znanstvenih dosežkov ne razumemo. Zato podpiram popularizacijo znanosti. Ljudem je treba povedati, da so bile stvari, ki jih danes uporabljamo v vsakdanjem življenju, nekoč del znanosti. To velja tako za telefon kot za zdravila. V ozadju vseh izdelkov, ki jih imamo, je raziskovalno delo in spoznavanje temeljnih naravnih ali drugih zakonitosti, ki so bile prelite v prakso.

Advertisements

Spodmakneš steber, zamaješ hišo

Prva objava: Dnevnik.si, Objektiv, 7. 12. 2013

Zavozlani stebri financiranja visokega šolstva

Oseminpetdeseti člen ustave je kratek in jasen: pove, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne ter da način njihovega financiranja ureja zakon. O neprimernosti trenutne zakonske ureditve njihovega financiranja se je z odločbo že leta 2011 izreklo tudi ustavno sodišče. Tako je po pričakovanjih v predlogu novega zakona o visokem šolstvu (ZViS-1) financiranju visokošolskih zavodov namenjena primerna pozornost. Ne moremo pa se otresti vtisa, da so v težnji po dorečenosti predlagatelji zakona poglavje o financiranju dodatno zapletli.

Zanimivost ustavne odločbe je v tem, da je Univerza v Ljubljani pobudo za presojo ustavnosti zakona o visokem šolstvu iz leta 2006 vložila zaradi administrativnega omejevanja vpisa, ki se ga je prva vlada Janeza Janše lotila dokaj robato, ko je želela zmanjšati vpis na družboslovne fakultete in povečati vpis na naravoslovno-tehniške programe. Kmalu je bilo vidno, da je pristojni minister s tem zgolj preusmeril študente na novonastale pretežno zasebne družboslovne fakultete, ki so se financirale (večinoma) s koncesijami iz javnih sredstev. Ustavno sodišče je o zadevi presodilo aprila 2011. Za našo razpravo je najpomembnejša njegova ugotovitev, da so členi o financiranju visokega šolstva v neskladju z ustavo. Posebnega zakona o financiranju visokega šolstva namreč nimamo. Imamo pa v siceršnjem, splošnem zakonu o visokem šolstvu člen, ki financiranje opredeljuje s podrejenim aktom, to je z uredbo, vendar po mnenju ustavnega sodišča to ne zadošča. Tudi v predlogu novega zakona ZViS-1 se lahko hitro zapletemo v razpravo, ali so členi dovolj določni, da zadoščajo ustavni določbi, in ali bi financiranju moral biti namenjen prav poseben zakon. Univerze so že dolgo pred odločbo ustavnega sodišča opozarjale na nespoštovanje 58. člena ustave. V ekipi takratnega ministra Golobiča smo se (tudi skladno z načeli predloga rektorske konference) zato urejanja visokošolskega prostora lotili v treh glavnih etapah: vzpostavitev nacionalne agencije za kakovost, nacionalni program, financiranje.

Težnje po ustalitvi financiranja

Od izreka odločbe ustavnega sodišča leta 2011 so se zvrstili štirje ministri. Lahko sicer ugibamo, zakaj nobeden izmed njih ni dokončno uredil financiranja visokega šolstva, vendar nas »dolžina« njihovega mandata in zadržanost vlade do spodbud, ki niso »bančnodokapitalizacijske« narave, hitro postavijo na realna ta. Osvežimo torej zgodovinski spomin: minister Golobič je odstopil še pred iztekom roka, ki ga je določilo ustavno sodišče (in seveda ne zaradi tega), minister Lukšič je v svojem kratkem mandatu bil v.d. za visoko šolstvo, minister Turk se je ukvarjal predvsem z njegovo »zujfovsko« razsežnostjo. Videti je, da ima šele minister Pikalo potreben mir za sistematično pripravo zakona, ki bo uredil financiranje visokega šolstva. Ali je za to željo dovolj volje in moči, po začetnih javnih razpravah ne moremo presoditi, jasno pa je, da je ureditev financiranja v predlogu ZViS-1 zapletena ter zato dokaj nepregledna in da celo zapira nekatera vrata.

Vladna uredba, ki je določala financiranje visokega šolstva do leta 2010, je postala zaradi množice »na kožo pisanih« dopolnitev nepregledna in, kar je še huje, v nekaterih delih celo dvoumna. Izhajala je iz obdobja vznesenega ustanavljanja novih programov pod krinko bolonjske prenove in zelo nedorečenega razumevanja kosovnega (lump-sum) financiranja. Bila je velikodušna do novih programov in novih visokošolskih zavodov ne oziraje se na hirajočo proračunsko blagajno. Zato smo se odločili, da je treba vzpostaviti konsenz glede temeljnega financiranja, ki bo omogočalo izvajanje javne službe, ter poleg tega postaviti tako imenovani razvojni steber, preko katerega država lahko izkazuje podporo izstopajočim pobudam. Razvojni steber je za leto 2011 na žalost ostal prazen – kljub obljubi takratnega predsednika vlade Pahorja rektorski konferenci je ob rebalansu proračuna razvojni steber naletel na nerazumevanje finančnega ministra Križaniča.

Nacionalni program visokega šolstva, sprejet v državnem zboru leta 2011, je predvidel dva stebra financiranja: temeljni in razvojni steber, ki sta kot takšna bila upoštevana tudi v uredbah, veljavnih od vključno leta 2011. Temeljni steber naj bi po nacionalnem programu visokošolskim ustanovam omogočal stabilno financiranje na daljše obdobje (2 do 5 let), kar bi zagotovilo kakovostno (predvidljivo) financiranje. Spremenljivi del temeljnega stebra v razponu plus ali minus treh odstotkov je odvisen od meril uspešnosti (učinkovitost, znanstvena odličnost, mednarodno sodelovanje). Razvojni steber naj bi omogočal dodatna sredstva za razvoj in konkurenčnost na področjih diverzifikacije, mednarodne vpetosti, kakovosti in socialne razsežnosti.

Odločbo ustavnega sodišča o ureditvi financiranja skladno z ustavo so pripravljalci predloga ZViS-1 vzeli resno, kot takšni odločbi pritiče. Že več let prisotna ideja, da bi bilo treba financiranje urediti v posebnem zakonu, pa očitno ni padla na plodna tla. Toda…

Novo stebrišče in spodmaknjeni steber

Predlog zakona določa kar štiri stebre financiranja visokega šolstva: temeljnega, enotnega, znanstveno-raziskovalnega in dopolnilnega. Prvi, temeljni steber, uresničuje željo po predvidljivejšem financiranju, saj ga opredeljuje za triletno obdobje. Optimistično zapisano dvoodstotno zviševanje obsega temeljnega stebra kali dejstvo, da na javni razpravi na Univerzi v Mariboru 26. novembra 2013 predstavniki ministrstva še niso znali odgovoriti, kakšno je mnenje ministrstva za finance glede večletnega razpona in kakšna je izvedljivost zakonske določbe glede na dvoletno naravo proračuna. Morda vprašanje zveni preveč tehnično, vendar je usodno za nadaljnje razprave o financiranju. Spomnimo se namreč zgoraj zapisanega primera iz Pahorjeve vlade.

Predlog zakona uvaja tudi drugi, enotni steber, ki ga gre razumeti kot finančno stimulacijo za zagotavljanje enotnih ciljev. Za tretji, znanstveno-raziskovalni steber je v predlogu ZViS-1 zgolj zapisano, da ga bo urejal zakon, ki ureja raziskovalno dejavnost. Takšna obravnava resno krni celovit pristop k financiranju visokega šolstva z zakonom, saj je raziskovalna dejavnost nedeljiva celota visokega šolstva. Četrti, dopolnilni steber financiranja ureja stimulacije glede na prejete donacije na visokošolskem zavodu in lahko smo prepričani, da bo ta na prvi pogled naivno postavljen steber deležen mnogih kvalificiranih razprav predvsem z vidika narave donacij. Bega tudi, da je obrazložitev člena o tem stebru financiranja podana s sklicevanjem na spletne strani družbe z omejeno odgovornostjo namesto z opredelitvami v veljavnih zakonih.

Iz nacionalnega programa spodmaknjeni steber se imenuje razvojni steber. Mišljen je bil kot steber, ki bo zagotavljal odličnost, sredstva za socialno razsežnost in mednarodno prisotnost, brez katere povečane uspešnosti našega visokošolskega sistema ne bo. Argument, da so ti elementi vsebovani v drugih stebrih, ne zdrži. Razvojni steber je ključen za konkurenčni preboj, ki temelji na kakovosti in obravnava univerzo kot del okolja ter okolje kot del globaliziranega sveta. Vendar razvojnega stebra v predlogu zakona ni. Ideja razvojnega stebra ni predvidevala pasivnega nagrajevanja, kot smo mu priča v predlogu zakona, temveč je želel razvojni steber nagraditi tisto, kar razlikuje, hkrati pa ne ogrožati izvajanja temeljnega poslanstva v okviru javne službe univerz.

Usodnost odsotnosti razvojnega stebra lahko ponazorimo tudi s primerom, ko bi v primeru razpoložljivih (neporabljenih) proračunskih sredstev pristojni minister lahko dosegel argumentirano in na podlagi nacionalnega programa osnovano preusmeritev teh sredstev na področje visokega šolstva. Tega enostavno ne bo mogel, saj so predlagani štirje stebri strukturno zaprti. Odgovor, da to lahko stori s tako imenovanimi razvojnimi nalogami, ne zdrži, saj so bile te zaradi svoje ad hoc narave že doslej tarča kritik univerz.

Merjenje dolžine, širine in višine

Financiranje visokega šolstva naj bi sledilo učinkom in merljivim ciljem. Kot velja za vse zapletene sisteme, je tudi visokošolski prostor nemogoče vrednotiti zgolj z dvignjenim ali navzdol obrnjenim palcem. Sistemska ureditev visokega šolstva mora slediti tudi merljivim ciljem, kot so znanje diplomantov, cena izobraževanja, raziskovalna odličnost in nenazadnje zaposljivost; slednja bi si zaradi pogosto poenostavljenega pojmovanja v medijskem prostoru (v smislu »delanje kadrov za slovensko industrijo«) zaslužila posebno obravnavo. Nacionalni program visokega šolstva iz leta 2011 podaja ukrepe ter merila za vrednotenje teh ciljev, pripravljalci predloga zakona pa bi lahko z njihovo bolj dosledno uporabo odpravili večino nejasnosti, ki se porajajo v javni razpravi o predlogu ZViS. Zapleteni model financiranja ob omejeno opredeljenem pojmu javne službe v 109. členu je šibkejši del predloga zakona, ki naj bi sledil 58. členu ustave.

Ideja novih stebrov financiranja zasluži tudi povsem analitično pozornost. Predlagatelji zakonov premalokrat uporabijo metodološko korektne simulacije, da bi preverili učinek delovanja zakonskih predlogov. Simulacija bi bila v primeru predloga ZViS-1 zahtevna, nekaj bi verjetno stala, vendar bi še pravočasno razkrila žarišča problemov pri uporabi zakona. Angažiranje ekspertov s področja sistemov odločanja in predvidevanja učinkov bi morala biti ustaljena praksa predlagateljev zakonskih gradiv. Na ta način bi lahko javne razprave postale bolj dorečene in usmerjene. In nenazadnje, z dobrimi utemeljitvami bi odvzeli tudi nekaj streliva od vsebine oddaljenim parlamentarnim razpravljalcem.

Da gigabiti ne bi šli v prazno #internetniforum

Uvodno pojasnilo: javnega posveta Vloga države pri internetu, ki je potekal dne 24. septembra 2013 v Ljubljani, sem se udeležil na povabilo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Spodnje besedilo predstavlja izhodišča, ki sem jih predstavil na posvetu. Zato besedilo ne naslavlja javnih polemik glede ad-hoc ustanovitve slovenskega foruma v okviru iste javne razprave. Kot udeleženec foruma in avtor spodnjega prispevka ocenjujem podpis sporazuma kot dejanje, ki je bilo javno slabo komunicirano, vendar ponuja možnost za forumsko naslavljanje vprašanj, ki so ključna za razvoj interneta. Zahtevna, vendar nujna naloga resornega ministrstva je, da ohranja in spodbuja odprtost foruma. Vsaka prioritetna vloga prvopodpisanih bi okrnila vlogo foruma.

Sledi besedilo prispevka, kot je bilo pripravljeno 24. 09. 2013.

Uvod

Internet in internetne storitve so v prelomnem obdobju. Razdvojenost posameznika glede ponujenega sadeža in posredne cene, ki jo mora zanj plačati, še nikoli ni bila tako velika. Najpogosteje se pojavi vprašanje, v kolikšni meri smo pripravljeni žrtvovati zasebnost za to, da lahko komuniciramo s skoraj komerkoli, po potrebi ostanemo celo anonimni in da na pred donedavnim še nepojmljiv način sooblikujemo javno mnenje. Ali je to sploh pravo vprašanje? Odgovor je ne. Ohranjanje standardov zasebnosti mora biti imperativ pri vseh nadaljnjih razmišljanjih o razvoju in uporabi interneta.

Raziskave in razvoj na področju elektronskih komunikacij, storitev in tehnologij.

V prispevku se (v dogovoru in na povabilo organizatorja) osredotočam k razvojnim vprašanjem, ki so (1) posledica danih komunikacijskih tehnologij ali pa (2) na podlagi inovacijskih idej narekujejo razvoj. Danes smo namreč priča intenzivnega prepleta razvojnih in tržnih dejavnosti, ki potekajo v multidisciplinarnem okolju, v katerem se meje posameznih strok hitro zabrišejo. Še več, uspešni so tisti, ki znajo pozabiti na strogo zamejitev ved, hkrati pa v skupinskem delu ohranjajo ekspertizo npr. tehnoloških, družboslovnih in humanističnih znanj.

Svetovalni odbor za raziskave in inovacije na področju informacijsko komunikacijskih tehnologij CONNECT (CONNECT Advisory Forum for ICT Research and Innovation, v nadaljevanju CAF) je bil ustanovljen januarja 2013 pri Generalnem direktoratu za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologije pri Evropski komisiji (generalni direktorat vodi komisarka Neelie Kroes, podpredsednica Evropske komisije). Člani CAF smo bili izbrani na podlagi javnega poziva ob koncu leta 2012. Sestava odbora je izjemno heterogena, osnovna naloga je priprava ekspertnih stališč v povezavi s prihajajočim okvirnim programom raziskav Obzorja 2020. V primerjavi prejšnjimi sorodnimi svetovalnimi odbori (ISTAG) je dejavnost CAF razširjena na celotno področje Digitalne agende. Delo CAF poteka plenarni obliki ter v štirih delovnih skupinah, ki pokrivajo naslednja področja: (1) vodilne inovacijske tehnologije, (2) družbeni vplivi, (3) inovacijska okolja ter junija v Helsinkih stanovljena skupina (4) internet stvari. Odbor bo svoje dosedanja priporočila objavil ob konferenci ICT 2013 novembra v litovskem glavnem mestu Vilni, kjer bo Evropska komisija predvidoma javno inicirala raziskovalni program Obzorja 2020. Tudi v nadaljevanju okvirnih raziskovalnih programov je predvidena izrazita pozornost informacijsko komunikacijskim tehnologijam, raziskovalna področja, ki so povezana tudi z današnjo razpravo, so na primer omrežja in nove arhitekture, kibernetsko-fizikalni sistemi, masovni podatki (big data), FIRE+ kot nadaljevanje projektov razvoja in eksperimentov na področju interneta, internet stvari in drugi.

Stališča k posvetu o vlogi države pri internetu

Svoja stališča  stališča podajam v treh skupinah, za katere ocenjujem, da prispevajo odgovoru na uvodno vprašanje organizatorjev o vlogi države na področju interneta:

A Splošne razprave so odveč (z izjemo iniciacije nekega procesa)

Slovenija ima dolgo tradicijo na področju interneta. Ne glede na različne poglede je potrebno priznati (1) pionirske in vidne raziskovalne rezultate, (2) vlogo države, ki je že pred ustanovitvijo Ministrstva za informacijsko družbo leta 2001 obravnavala internet tako na raziskovalnem kot e-upravnem področju, (3) vlogo gospodarskih družb, ki so ob začetnih zadregah liberalizacije trga elektronskih komunikacij razvile nove dimenzije poslovanja ter nenazadnje (4) vlogo izjemno aktivne civilne družbe, ki ni nujno organizirana, vendar je dovolj jasno artikulirana ob problemih, ko ti nastopijo.

Prva vloga države pri internetu: omogočiti razpravo vseh kvalificiranih javnosti po posameznih področjih (npr. komunikacijska omrežja, storitve, tehnologije, družbeni vplivi) in jih povezovati. Slovenija mora imeti lastna javno artikulirana stališča pri oblikovanju novega zakonodajnega okvira EU in ta stališča morajo tudi domači javnosti biti predstavljena na najvišji (ministrski) ravni.

B Odpiramo podatke in podatki se odprejo (ne vedno na želen način)

V obdobju stremljenja po odprtih podatkih nas je presenetila “odprtost” naših osebnih podatkov. Odprti podatki v različnih oblikah, kot splošne informacije javnega značaja, kot informacije v povezavi s kulturo ter znanstvenimi podatki, tvorijo jedro vsebin internetnega komuniciranja in omogočajo prvine razvoja ter demokratičnega dialoga. Vendar uporaba interneta “po Snowdnu” ni več tisto, kar je bila. Razkritja o zbiranju podatkov NSA, ki znatno presegajo pristojnosti in kar je še pomembneje, standarde sodobnih demokracij, lahko prispevajo tudi k nazadovanju razvoja oz. k zapiranju komunikacijskih tokov.

Druga vloga države pri internetu: aktivno in javno nasloviti probleme varovanja zasebnosti. Zasebnost na internetu ni zgolj generalna civilnodružbena kategorija ali zadeva, “za katero bo nekdo v državi že poskrbel”. Ministrstvo, pristojno za informacijsko družbo oz. elektronska komunikacijska omrežja in storitve, se mora glede zaznanih problemov kršenja zasebnosti, tudi če izvirajo iz dejavnosti drugih (ali tretjih) držav, opredeliti in v delovati.

C Znanstvena odličnost brez inovacijskega okolja – gigabiti v prazno

Evropska komisija namenja raziskavam na področju IKT znatna sredstva in tako bo tudi v prihajajoči finančni perspektivi. Razdrobljenost raziskovalnega prostora v Sloveniji, ki je tudi posledica tudi majhnih rivalstev za vse skromnejša javna raziskovalna sredstva, je slaba popotnica za projekte nove generacije, ki zahtevajo kritično maso multidisciplinarnih raziskovalcev. Raziskovalni dosežki ne smejo biti sami sebi namen in zadovoljstvo raziskovalcev se ne sme končati pri uspešni objavi v mednarodni reviji visokega ranga. Rezultate je potrebno preplesti z inovacijskim gospodarskim okoljem. Ključno vlogo igra visokošolski izobraževalni sistem, ki zaradi nenaklonjenosti spremembi določb o učnem jeziku ne more dovolj razviti nujno mednarodno konkurenčnost.

Tretja vloga države pri internetu: vidnejša predstavitev raziskovalnih in inovacijskih dosežkov, kot je zapisano v sprejeti Raziskovalno invacijski strategiji do leta 2020. Nemudoma spremeniti visokošolsko zakonodajo tako, da bo omogočala predavanja v tujem jeziku (sprememba 8. člena Zakona o visokem šolstvu).

dr. József Györkös

profesor na Univerzi v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko,
predsednik Svetovalnega odbora CONNECT pri Evropski komisiji

Deli in vladaj!

Prva objava: Dnevnik.si, Objektiv, 23. 02. 2013

Spreminjanje zakonodaje na področjih, kjer je strategija natančno in aktualno opredeljena z resolucijo državnega zbora, bi moralo potekati z upoštevanjem vsaj enega izmed dveh razumnih načinov: predlagatelj spremembe področne zakonodaje izvede skladno s sprejeto strategijo ali pa pove, kateri del strategije ni (več) ustrezen in sočasno (še bolje prej) sproži tudi popravke strategije. Pri zadnji spremembi zakona o visokem šolstvu ni šlo ne za eno in ne za drugo. Na pobudo pristojnega ministrstva je vlada spremembe zakona poslala v državni zbor s popolnim prezrtjem nacionalnega programa visokega šolstva do leta 2020, ki ga je državni zbor potrdil meseca maja leta 2011.

Ujetost v lovke uravnoteženja javnih financ

Maksima, da moramo vsi enako prispevati k reševanju krize, je v popularnem diskurzu razumljena kot pravičniška in z njo je težko, nemogoče ali celo nespodobno polemizirati. Kratkoročni učinki te maksime so javnosti preprosto razumljivi, zato je vsakdo, ki opozarja na absurdnost linearnega krčenja sredstev po posameznih področjih, premnogokrat v kali zatrt. Vprašanje, zakaj ne bi varčevali prav pri visokem šolstvu (okolju, kulturi, civilnodružbenih dejavnostih, kjerkoli), je povsem napačno postavljeno, saj omejuje razpravo o dolgoročnem vplivu finančnega zatrtja neke dejavnosti in navaja zgolj k razmišljanju vrste znižajmo-stroške-saj-se-bodo-znašli. Pri visokem šolstvu je prišlo do negativne kulminacije učinka omejevalne finančne zakonodaje (zakon o uravnovnoteženju javnih financ in zakon o izvajanju proračuna za tekoče in prihodnje leto) in sprememb sistemskega zakona o visokem šolstvu. Pomemben vpliv na izvedljivost ad-hoc varčevanj ima tudi t.i. Virantov zakon o sistemu plač v javnem sektorju. Razprave, ki se sprevržejo v obtoževanje med različnimi družbenimi skupinami, so skrajno vsiljene, neproduktivne in zavajajoče. S sestavkom želim pokazati, da nas nagle spremembe, ki so narejene po receptu “vsi si delimo krizo”, oddaljujejo od dolgoročnih rešitev.

Dopolnitve na dopolnitve in iskanje miru v hiši

Strateških sprememb se je treba lotevati sistematično in z javno razpravo. Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport se je lansko jesen namenilo spremeniti dolgoletni kriterij, ki je, če nekoliko poenostavimo, določal, koliko ur na teden mora visokošolski učitelj (tj. docent, izredni oz. redni profesor) predavati, da je upravičen do osnovne plače in če predava več kot toliko, do petinskega dodatka k plači oz. t.i. nadobremenitve.

Obrazložitev člena, ki v zadnjih spremembah zakona o visokem šolstvu govori o tedenskih obremenitvah učnega osebja, je bila glede na radikalnost vpliva na sistem v vladnem gradivu neverjetno kratka: »S spremembo 63. člena se odgovorni osebi visokošolskega zavoda omogoči, da poleg oblik neposredne pedagoške obveznosti določi tudi število ur osnovne neposredne pedagoške obveznosti.« Obrazložitev terja vsaj navedbo razlogov sprememb in ne samo njihov suhoparen opis, ki računa na nevednega in nepozornega bralca ali celo poslanko ali poslanca. Razlika med dotedanjo zakonsko ureditvijo, ki je za visokošolske učitelje določala šest ur neposredne tedenske pedagoške obveze (kar je v praksi praviloma pomenilo predavati, glede na njihov obseg, tri ali štiri predmete na leto za osnovno plačo) in omenjenim predlogom, je bila v popolni opustitvi kriterija o številu ur.

Sklepamo lahko, da je (sicer ne vsa) akademska skupnost temu prožnemu določanju ur nasprotovala, da bi preprečila nadaljne poljubno zmanjševanje sredstev za izvajanje visokošolskih programov. Protestom je sledila amandmajska intervencija poslanca Grimsa tik pred sprejetjem zakona, ki je določila osnovno obremenitev v razponu od pet do sedem ur namesto dosedanjih šest. Zanimivo je prisluhniti magnetogramu 6. redne seje pristojnega odbora Državnem zboru 3.12. 2012, na kateri je bil predstavljen amandma. Razberemo lahko, da je dr. Jože Mencinger opozoril na različne poglede univerz na to vprašanje in poudaril, da je v času zaostrenega financiranja univerz ta člen nemogoče popolnoma ukiniti, saj bi to privedlo do destabilizacije. Mencinger je tudi poudaril pomembno dejstvo, da bi bilo najbolj avtonomno in najbolj liberalno, »da tega člena v zakonu ni in da je to stvar stroke in posamezne hiše, da z internimi pravili uredi, pedagoško /…/ seveda tudi raziskovalno obremenjenost posameznikov«, kar pritrjuje šestemu ukrepu za ureditev kadrovskega področja v nacionalnem programu visokega šolstva. Seveda pa tovrstna liberalizacija brez urejenega in stabilnega financiranja, o katerem bomo spregovorili kasneje, ni izvedljiva oz. bi lahko v sedanjih razmerah škodljivo služila drugim ciljem.

Rektorji in dekani so morda pragmatično zadovoljni z novo opredeljenim razponom ur in z možnostjo, da predavatelje glede na slabo finančno stanje univerz in njenih članic v okviru redne obveze obremenijo z eno uro neposrednega pedagoškega dela več. Povsem jasno je, da bodo težko predpisali osnovno pedagoško obvezo petih ur zgolj enim predavateljem drugim pa sedem, ne da bi tvegali mir v hiši. Argument, da bo na ta način lahko kdo delal več raziskovalno in se bo pedagoško razbremenil, je namreč neprepričljiv. To je bilo možno tudi doslej in uspešni raziskovalci bi lahko in ponekod so že doslej manjkajoče pedagoške ure pokrili iz raziskovalnih sredstev. Zato nas ne sme zavesti diskusija v to smer, saj je dilema umetno povzročena.

Vladno gradivo navaja, da bo sprememba visokošolskim zavodom omogočila »večjo samostojnost in upoštevanje razlik in razvojnih strategij posameznih institucij in njenih članic, hkrati pa tudi večjo doslednost pri izvajanju varčevalnih ukrepov in posredno prispevala k cilju uravnoteženja javnih financ.« Besednjak zveni operativno, vendar odtujeno od ciljev visokega šolstva, povezanih s kakovostjo in družbeno vlogo visokega šolstva.

Od plač do sistemskega problema

Težnja po polni pedagoški obremenitvi in omejeni, vendar solidno plačani nadobremenitvi na univerzah je znana, toda dolgoročno se je že večkrat obrnila proti samim predavateljem. Najbolj evidentno morda v času pogajanj za enotni plačni sistem (v mandatu 2004 do 2008), kjer je akademska skupnost pristala na primerjalno nizke plačne razrede prav zaradi možnosti dopolnitve plač z nadobremenitvami in raziskovalno-razvojnim delom. Bolonjska reforma je bila z vidika pedagoških obremenitev marsikje uporabljena za osnovno pedagoško pokritost obstoječega osebja z možnostjo nadobremenitev (nadobremenitve ne gre kar splošno demonizirati, saj so zaradi izbirnosti vsebin in nepredvidljivosti izvedbe posameznih predmetov marsikje potrebne). Tako je v času konjukture in pretežno glavarinskega načina financiranja v prvi polovici prejšnjega desetletja nastala množica novih študijskih programov. S tem je problem plač učnega osebja kot še nikoli prej pritisnil na sistemski problem financiranja visokega šolstva. In seveda plač ne gre pojmovati ozko, saj so sredstva, ki jih država nameni zaplače učiteljev, v bistvu sredstva za izvajanje programov. Brez učiteljev se programov pač ne da izvesti.

Zakaj je odobrenih veliko programov?

Po uspešni akreditaciji se študijski programi na pristojnem ministrstvu takorekoč brezpogojno vpišejo v razvid študijskih programov. Zato univerze upravičeno pričakujejo njihovo financiranje. Edina možnost omejitve izvajanja novih ali starih programov, ki jo ima ministrstvo, je z regulacijo vpisa prek vsakoletnega soglasja vlade k vpisu. S poseganjem v vpisne kapacitete se minister, ki gradivo predlaga vladi, izpostavi očitkom poseganja v avtonomne odločitve univerz, čemur smo bili priča letos in univerze imajo prav, ko ministra opozorijo, da je odzivanje na domnevne in trenutne potrebe trga dela z večanjem ali zmanjševanjem števila vpisnih mest po posameznih študijskih programih brez ustreznih analiz strateško zgrešena poteza.

V katerem izmed omenjenih treh korakov, akreditacija, vpis v razvid, sklep o vpisu, bi se lahko torej prilagodili finančnim možnostim in družbenim potrebam? Odgovor je: v nobenem izmed njih, temveč v predvidljivem in stabilnem financiranju.

K temu je bistveno prispevala za leto 2011 spremenjena uredba o financiranju, podzakonski akt, ki vnaša povečano stopnjo odgovornosti za univerze, da same izberejo katere akreditirane študijske programe bodo tudi izvajale in obvezo ustanovitelja (država) za finančno vzdržne razmere delovanja visokega šolstva. Uredba je financiranje zastavila v okviru temeljnega in razvojnega stebra, pri čemer je temeljni steber zagotovljen in se glede na kakovost in mednarodno dejavnost visokošolskega zavoda spreminja minimalno, razvojni steber pa zagotavlja sredstva za odličnost in razvoj visokega šolstva. Lahko trdimo, da bi bila uredba, primerno prevedena v zakonsko obliko, odgovor na odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2011, ki veli, da je treba financiranje visokega šolstva urediti z zakonom.

Zadrega je »le« v tem, da so sredstva za visoko šolstvo padla globoko pod rob zahtev temeljnega (preživetvenega) financiranja. Prvo povečanje sredstev za visoko šolstvo je ministru Golobiču v mandatu 2008–11 uspelo. Drugo povečanje, ki bi dopolnilo temeljni steber (znameniti »peti letnik«) in zagotovilo sredstva za razvojni steber, zaradi nasprotovanja Ministrstva za finance pri rebalansu 2011 kljub obljubi predsednika vlade na sestanku z rektorji ter ministroma Križaničem in Golobičem, ni bilo izvedeno. Privolitev ministra Turka v dodatno znižanje sredstev je tako zgolj zaostrila položaj.

Polno kosovno financiranje, ki je dodelitev »paketa« sredstev brez želje po vplivanju na notranjo delitve sredstev na univerzah, je uvedla uredba o financiranju v letu 2011 in je splošno sprejet način financiranja sodobnih visokošolskih sistemov.

Nazaj k posamezniku oz. ima kdo meter pri roki?

Natančno normiranje dejavnosti visokošolskega osebja ja udoben, (navidezno) preprost pristop, ki omogoča visoko stopnjo (navidezno pravičnega) nadzora.  Vrednotenje dela zgolj preko števila ur in oblik neposredne pedagoške obveze ne more biti nikoli popolno, saj je nemogoče z lekarniško tehtnico zajeti kompleksnosti predmeta, velikosti razreda, tehnične zahtevnosti izvedbe, obliko izvajanja, nujno raziskovalno delo, prijavljanje na projekte in poročanje o njih, zagotavljanje mobilnosti in podobno.

Zato zagovarjam vsakoletni dogovor z vodstvom ustanove in izdelavo individualnega načrta dela, ki upošteva tudi parametre, kot so letni izpadi izbirnega predmeta, posebne potrebe po raziskovalni dejavnosti in študijska odsotnost. Transparentno uporabljeni kvalitativni kriteriji bi bili vsekakor odlična dopolnitev danes prevladujoči težnji po kvantifikaciji. Pojem kontaktnih ur oz. kot veli zakon »neposredna pedagoška obveznost« je zavajajoč in služi lahko le kot groba orientacija za določitev polne plače ter izhaja iz dojemanj v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Nacionalni program v poglavju o visokošolskem sistemu podaja analizo in predlaga ukrepe na tem področju.

Prilagodljivost, administriranje, delitev in vladanje

Obstoječe krpanje pomembnega 63. člena zakona o visokem šolstvu brez dovolj temeljitega premisleka o vplivu na vsebino in kakovost dela visokošolskih zavodov opozarja na tri pomembna dejstva o stanju visokega šolstva: (1) visokošolski aparati na izvedbeni ravni posameznih članic univerz pri okrušenem financiranju bodo vse bolj nagnjeni k administrativnim pristopom tudi na račun kakovosti (samo-da-preživimo-z-obstoječimi-sredstvi-in-da-se-ure-izidejo), (2) vrednotenje dela je potrebno pomakniti od administrativne strukture plačnega sistema javnih uslužbencev v polje transparentnega dogovarjanja o obveznostih posameznikov skladno z vizijo ustanove (dejanska avtonomija), (3) princip deli in vladaj (žal) odlično deluje, saj je ministrstvo (očitno) zamaknilo pripravo posebnega zakona o financiranju javnih univerz in deležnike uspešno zamotilo s preživetvenimi dejavnostmi, ki so gojišče konfliktov in nezadovoljstva ter oblasti zagotavljajo vsaj začasni duševni mir. Operativna rešitev za univerze se skriva pod drugo ugotovitvijo, ki terja več notranje avtonomije, izpostavljenost strokovnim ocenam, komunikacijo in zaupanje.

Za sprejemanje strateških odločitev v splošno korist je potrebno priznavanje doslej narejenega. V uvodni besedi k Nacionalnemu programu visokega šolstva ter Raziskovalni in inovacijski strategiji je predsednik SAZU dr. Jože Trontelj zapisal pričakovanje, »da se bosta strategiji uresničevali s prožnostjo in prilagoditvami, ki se bodo pokazale za potrebne.« Takšen pristop zahteva razpravo in ne spregled. Področji visokega šolstva in znanosti imata močan potencial, da bi lahko presegli vse hujšo družbeno, politično in nazorsko polarizacijo, namesto da sta zgolj njihovi dodatni žrtvi.

József Györkös

Strategija državne informatike v oblaku kliče po bolj jasnem vremenu

Prvič objavljeno: Dnevnik.si, Objektiv, 5. 5. 2012

Ministrstvo za pravosodje in javno upravo je na svoji spletni strani 13. aprila letos* objavilo dokument Strategija učinkovite državne informatike s podnaslovom Ukrepi za zniževanje stroškov na področju informacijske tehnologije. Očitno se je z dokumentom zelo mudilo. Nekatere ugotovitve v slabih sedem strani dolgem dokumentu so pravilne, njihova argumentacija pa je ohlapna in na povedni ravni. Sklicevanj, v pozitivnem ali negativnem pomenu, na obstoječe strateške usmeritve, sprejete na vladni ravni, v besedilu ni, zato gre po vsej verjetnosti za opis videnj, kako povečati učinkovitost in privarčevati goro denarja. Moteča je tudi odsotnost sklicevanja na evropsko Digitalno agendo ter podrejene dokumente. Tako nova strategija z ukrepi za zniževanje stroškov ne izkazuje kakovostnega premika ureditve področja državne informatike, ki je od prve Janševe vlade naprej hierarhično umeščena na tretji do četrti ravni upravnega aparata s temu primerno pozornostjo. Pretežno infrastrukturna obravnava s premajhnim izkoristkom obstoječih informacijskih rešitev ter nekaterimi vidnimi monopoli pri uporabljenih rešitvah je ne glede na to, kdo je predsedoval vladi in vodil pristojno ministrstvo v zadnjem desetletju, postavila državno informatiko v zgolj servisno in varčevanju zelo izpostavljeno vlogo. Istočasna krepitev informacijskih sektorjev v posameznih resorjih s pomanjkljivo vladno koordinacijo je razvojno vlogo nekdanjega Centra vlade za informatiko dodatno reducirala. Dokument navaja nekatere resorne projekte, pri tem pa izpušča dva ključna projekta zadnjega mandata (e-Sociala in e-Visoko šolstvo), ki sta demonstrirala nujno nadresorno naravo informatike ter pokazala, katere so neinformacijske izvedbene težave pri povezovanju in usklajevanju javnih evidenc.

Branje Strategije in Ukrepov je za poznavalce informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) razumljivo čtivo, pri tistih z dodatnim poznavanjem notranjih razmer v državni informatiki pa poraja občutke od nelagodja do začudenja. Državna informatika je namreč kritična infrastruktura, vsaka sprememba mora biti vsebinsko korektna, organizacijsko usklajena in inženirsko dobro načrtovana. Če ni tako, smo preverjeno priča tehnološko-izvedbenim tveganjem ter upravičenemu nezadovoljstvu uporabnikov storitev. Struktura Strategije je pregledna in vsebuje pet vsebinskih sklopov. Vsak sklop oziroma njegova podpoglavja so opremljeni s pričakovanimi prihranki, kjer naletimo na prvo veliko oviro pri razumevanju dokumenta. Ob zneskovno široko izraženih prihrankih žal ne vemo, kolikšen je izhodiščni strošek dejavnosti. Vendar je tudi ta ovira z listanjem drugega dokumenta, to je predloga rebalansa proračuna 2012, premostljiva. Toda sledita prvo in drugo presenečenje. Prvo presenečenje: na proračunski postavki E-upravljanje, IKT in boljši predpisi je predvidenih 23,55 milijona evrov, prihranki, predvideni v Strategiji (sešteto po poglavjih), pa znašajo 27,4 do 40 milijonov evrov, kar je že na spodnji meji več, kot znaša izhodiščni proračunski obseg (vzamem v zakup, da bodo nekateri prihranki prepoznavni v drugih resorjih ali dejavnostih, vendar zanesljivo ne v tolikšni meri). Drugo presenečenje: postavka je do informatike mačehovska zgolj v letu 2012, v letih 2013 in 2014 je predvidena podvojitev sredstev na postavki E-upravljanje, IKT in boljši predpisi, kar je odlična novica za informatiko, vendar še vedno nezdružljiva z omenjenim pričakovanim razponom prihrankov. Upravičeno lahko sklepamo, da strategija ni logično povezana s predlogom rebalansa proračuna.

Navedeno nas kljub “milijonom v oblaku” ne sme odvrniti od vsebinskega branja Strategije, ki naslavlja kar nekaj pravih problemov. V uvodnem poglavju dokument vpelje pojem računalništva v oblaku, ki ga navaja kot odgovor na “dolge razvojne cikle” in “butično izvedbo računalniške infrastrukture”. Ker se obe navedbi ponovita še enkrat, bralec dobi vtis, da je računalništvo v oblaku prepoznano kot čudežna palčka, ki bo mimo dobro opredeljenih zahtev (večni problem državne uprave) in sistematičnega pristopa znižala stroške ter privedla do učinkovitih rešitev. Državni podatkovni oblak naj bi omogočil sestop s centralnega strežnika na domnevno cenejše rešitve: “Usmeritev je torej najem celovitih storitev v privatnem računalniškem oblaku ali najem storitev kot platforme prav tako v privatnem oblaku.” Ne gre zanemariti, da poštne in pisarniško-evidenčne aplikacije že doslej tečejo na precej razpršenih arhitekturah, zato napovedana zamenjava poslovnega modela ne izkazuje izrazite različnosti (oblak je izjemno širok pojem), saj še zmeraj govori o izbranem najugodnejšem ponudniku, ki mora “na svoje tveganje zagotoviti državi ustrezne kapacitete, ustrezne odzivne čase, ustrezni čas vklopov novih uporabnikov in predvsem samo potrebne kapacitete kot jasno merljivo storitev”. Navedba nikakor ne odgovori na očitek v prejšnjem odstavku istega dokumenta, kjer demonizira “drage zunanje izvajalce, ki delajo izključno za državo”. Če je namreč res tako, je to predmet visokega poslovnega tveganja gospodarskega subjekta, ne pa stvar strateškega dokumenta vlade.

Komunikacijsko omrežje javnega sektorja bo po izvedbi strategije doletela precejšnja sprememba. Država bo postavljena v vlogo “nekakšnega integratorja” in bo podeljevala koncesijo z enotnim javnim naročilom, pri tem pa predvideva tudi, da bo koncesionar odkupil trenutno komunikacijsko opremo. Zanimivo bo videti tehniški in poslovni vidik razformiranja hrbteničnega omrežja HKOM, kar je v dokumentu nedvomno napovedano. Ali bo koncesionar izbran, še preden bo omrežje ponujeno v odkup, ali bo obratno? Bodo v prehodnem obdobju procesi moteni? Kako bo to vplivalo na trg elektronskih komunikacij? Se bo vzpostavil nov monopol?

Tudi druga področja v Strategiji, kot so na primer integralne velike evidence, učinkovito naročanje, identifikacija ter e-izmenjava podatkov in dokumentov, ne slonijo na obstoječih dokumentih in dosedanjih praksah. V preteklih letih je bil posebno izstopajoč primer e-identifikacijskega dokumenta, ki je bil v času ministra Gregorja Viranta zastavljen tehnološko solidno, vendar žal brez odgovora na ključna vprašanja varovanja zasebnosti, ki jih je izpostavila strokovna javnost vključno z informacijsko pooblaščenko. Ministrica Katarina Kresal pa je pri noveli zakona, ki ureja osebno izkaznico, šla celo v drugo skrajnost in je možnost e-osebne izkaznica izključila, kot je povedala, zaradi dodatnih stroškov. Predlog, da bi (dokaj neznatne) dodatne stroške lahko nosil uporabnik, ni bil sprejet.

Strategija učinkovite državne informatike in Ukrepi za zniževanje stroškov na področju informacijske tehnologije zahtevajo širšo pozornost in bolj poglobljen pristop z upoštevanjem že narejenega in že identificiranih tveganj. Tudi če smo dobili vpogled v povzetek javnosti neznanih bolj poglobljenih dokumentov, ostajajo odprte dileme glede usklajenosti z rebalansom proračuna ter ustreznosti dveh velikih korakov v smislu koncesioniranja kritične informacijske infrastrukture na ravni omrežja in storitev v oblaku.

Predvolilne obljube, koalicijske obveze in interventni ukrepi so odlična priložnost za sprožitev sprememb tudi na področju državne informatike, vendar mora začetnemu strelu slediti premišljen in metodološko korekten pristop. Čas za spremembe v informatiki javnega sektorja nikoli ni pravi, zato so lekcije iz preteklosti, ko se je dobro zastavljenim projektom med potekom zmanjševala pozornost in odvzemali viri, več kot primerno opozorilo, da gre pri učinkoviti državni informatiki za nadresorski projekt.

József Györkös

* ministrstvo občasno ažurira dokument, vendar predhodne verzije niso ustrezno arhivirane.

Odmev: Dušan Kričej

Zagrebški Globus me je tako povzel

Globus, 14. 2. 2012: Oni ne slušaju Josipovića

Izsek je povzet neposredno po zgornjem viru:

“U susjednoj Sloveniji prosvjedovao i bivši član njihove vlade

Među europskim zemljama koje su potpisale ACTA sporazum našla se i Slovenija u kojoj su zbog toga prošli tjedan održani prosvjedi koji su okupili nekoliko tisuća ljudi na ulicama Ljubljane i Maribora. Aktivistima se pridružio se i ugledni profesor mariborskog Elektrotehničkog fakulteta Jozsef Györkös koji je u Pahorovoj vladi, koja je pri samom kraju svoga mandata i potpisala sporni ugovor, bio zamjenik ministra obrazovanja.

“Problem je što ni političari ni javnost nemaju točne podatke o razmjerima piratstva pa ne možemo ni voditi argumentiranu raspravu o tome što nam donosi ACTA. Nemam ništa protiv zaštite autorskih prava, ali moramo naći inovativnije i modernije načine regulacije od ovih koji se predlažu. ACTA nije nastala transparentno. Svi smo mi ujedno i konzumenti i kreatori. Prije desetak godina mnogi su bili i protiv Wikipedije“, ističe Györkös. On smatra da bi svaki autor trebao sam odrediti do koje se mjere njegovo djelo može kopirati i nadograđivati. Također misli da treba smanjiti utjecaj izdavačkih kuća i distributera koji su postali daleko moćniji od samih autora.”